Senzorična deprivacija in R.E.S.T

Senzorično deprivacijsko okolje je strokovna oznaka za okolje, ki so mu delno ali popolnoma odvzeti čutni signali. V kontekstu floatinga bomo lahko naleteli na termin “izolacija,” ki pa je nepopoln: izolacija podrazumeva namreč zgolj omejitev signalov, senzorična deprivacija (sensory deprivation, angl.) pa njihovo odstranitev oz. odvzem. Terminološka debata je tako pripeljala do najsodobnejše skovanke R.E.S.T. (Restricted Environmental Stimulus Therapy, angl.), t.j. terapija v okolju z omejeno stimulacijo.

Prva senzorična deprivacijska komora se je pojavila leta 1954. Razvil jo je zdravnik, nevroznanstvenik, psihiater, filozof in vizionar John C. Lilly na podlagi poglobljene analize faktorjev, ki vplivajo na kvaliteto počitka in regeneracije.
Naši čuti so v stalni pripravljenosti, da lahko zaznavajo okolico. Tako dejavnost čutov sicer krvavo potrebujemo v budnem stanju, kaj pa med spanjem in relaksacijo? Ugotovil je, da je aktivno stanje čutov med počitkom prej moteče kot koristno. Vprašal se je, kako bi lahko čute pripravil do tega, da ne bi opravljali svojega dela tudi takrat, ko to ni potrebno oz. se od njih tega ne zahteva. Zamislil si je aparaturo, ki bi telesu pošiljala čim manjše število čutnih signalov in s pomočjo občutka breztežnosti omejila neciljno “čutno telovadbo.” Nastala je komora za lebdenje, kakršno poznamo danes. Od svojega nastanka do danes je sicer doživela marsikatero transformacijo, ampak njena esenca ostaja ista, le da nam je danes na voljo mnogo več podatkov o koristih in učinkovitostih njene redne in usmerjene uporabe.

Ne preseneča torej dejstvo, da je pristašev floatinga čedalje več in da floating nagovarja zelo različne ciljne skupine. Gre namreč za eno izmed najsodobnejših, tehnično dovršenih in neagresivnih orodij na področju relaksacije, regeneracije in meditacije in je namenjen vsem, ki prisegate na zdrav, aktiven in odgovoren življenjski slog.